Ne glede na to, ali priznamo ali ne, naš pogled na svet temelji na zahodni znanstveni misli. Način razmišljanja in naše samorazumevanje sta zgrajena na podlagi takšnih znanstveih modelov, kot so nam jih predstavili v šolah.
Do nedavnega je vse temeljilo na nekaj stoletij stari fiziki. Tu mislim predvsem na to, da imamo sami sebe za bitja iz trdne snovi. Definicija vesolja kot sistema predmetov iz trdne snovi je predvsem plod dela Isaaca Newtona. S pomočjo Newtonove mehanike so uspešno razložili gibanje planetov, mehaničnih naprav in pretakanje tekočin. Vesolje naj bi bil ogromen mehanski sistem, po Newtonovih zakonih gibanja.Te zakone so imeli so imeli za temeljne zakone narave, Newtonovo mehaniko pa za najpopolnejšo teorijo o naravnih pojavih. Ti zakoni so utrjevali prepričanje o absolutnem času in prostoru in o strogo vzročni naravi naravnih pojavov. Vse je bilo mogoče objektivno opisati. Vsaka fizikalna reakcija je imela fizikalni vzrok, vse se je kotalilo kot krogle na biljartni mizi.
Večji del našega vsakdanjega življenja se še vedno odvija po Newtonovih zakonih. Vsaka svoja doživetja razlagamo v okvirih absolitnega, tridimenzionalnega sveta in linearno potekajočega časa. Vsi nosimo ure. V življenju, kakršnega smo si ustvarili in ki poteka večidel linearno, jih pač potrebujemo. Ko takole iz dneva v dan hitimo, prizadevajoč si, da bi bili »točni«, tudi sami sebe dojemamo kot mehanična bitja in pozabljamo na globje notranje človeško doživljanje.
Leta 1905 je Albert Einstein objavil svoje delo Specialna teorija relativnosti in sesul vse osnovne koncepte Newtonove razlaga sveta. Po teoriji o relativnosti vesolje ni tridimenzionalen prostor in čas ni posebna entiteta. Oboje je tesno povezano in predstavlja štiridimenzionalini kontimuum »prostor – čas«. Se pravi, da ne moremo govoriti o prostoru brez časa niti o času brez prostora. Poleg tega, čas ne poteka niti linearno niti absolutno. Potekanje časa je relativno.
Leta 1964 je fizik J.S. Bell objavil matematični dokaz z imenom Bellov teorem. Bellov teorem matematično podpira koncept povezanosti podatomskih delcev, ki presega prostor in čas, tako da vse, kar se zgodi v enem delcu, učinkuje tudi na druge. Učinek je takojšen in zanj ni potreben nikakršen »čas«. Enistainova relativnostna teorija pravi, da delci ne morejo potovati hitreje od svetlobe. Po Bellovem teoremu pa lahko učinkujejo na nadsvetlobni ravni, se pravi, da je njihovo učinkovanje hitrejše od svetlobne hitrosti. Bellov teorem podpirajo tudi eksperimenti. Govorimo o fenomenu, ki presega okvire Einsteinove teorije relativnosti.
Fizik dr. David Bohm je v svoj knjigi The Implicate order zapisal, da so delci med seboj povezani neposredno, dinamična razmerja med njimi so nepreklicno odvisna od stanja celotnega sistema. Pred nami se kaže nov pojem neločljive celote, ki je v nasprotju s starim razmišljanjem o svetu kot o skupku ločenih in neodvisnih obstoječih delov.
Čas je, da prevzamemo nov način razmišljanja in razširimo okvire stvarnosti. Svoje doživljanje lahko opišemo kot fenomen, ki ga hkrati opazujemo in ustvarjamo. Opazovalec učinkuje na opazovano. Notranji svet vpliva za zunanji in vse med sabo je neločljivo povezano.
Pri svojem delu, svetovanju za osebno in poslovno uspešnost, se srečujem z mnogimi ljudmi in vsak od njih je drugačen. Vsak ima svoje želje, hrepenenja, cilje, sanje. In vsak ima svojo zgodbo, ki mu jo narekuje življenje.