Razlaga sanj
Večina racionalistov pojasnjuje svoje in sanje drugih kot namišljeno doživetje zvokov, slik in drugih občutkov med spanjem. Nekateri znanstveniki in zdravniki ne cenijo prave vrednosti sanj in za njih pravijo, da so naključno podoživljanje vsakodnevnih dogodkov, da so sanje zrcalo naših želja ali strahov. Spet drugi raziskovalci, kot na primer dr. Claudio Basetti pa ugotavljajo, da je v tem trenutku še popolnoma odprto vprašanje, kako sanje v resnici nastanejo in čemu služijo. Za natančnejše zaključke bo potrebno opraviti še veliko raziskav.
Vendar so že do najzgodnejših začetkov človeka prevzemale njegove sanje. Stari Egipčani so verjeli, da so sanje sporočila bogov in že 1300 let pr. n. št. izdelali prvo sanjsko knjigo. Sanjska knjiga je imela več kot 200 razlag sanj. Svoje sanjske knjige so imeli tudi Asirci in znano je, da je bilo v knjižnici asirskega kralja Asurbanipala najti tovrstne knjige že iz leta 2000 p. n. š. Njegova knjiga naj bi bila eden glavnih virov Grku Artemidorusu, ki je napisal najznamenitejšo sanjsko knjigo antičnega sveta. Grki so uporabljali egipčanske, asirske, židovske, babilonske in perzijske teorije o sanjah. Tudi oni so verjeli, da so sanje božanska sporočila.
Razlagalce sanj so cenili že od pamtiveka. Faraon je razlagal svoje sanje o sedem debelih in sedem suhih krav. Jožef mu je iz tega napovedal prihodnost. Na začetku 20. stoletja je zanimanje za sanje naraslo zaradi Sigmunda Freuda in Carla Gustava Junga.
Pripadniki starih kultur so sanjam pripisovali veliko večji pomen, kot realnosti. Prepričani so bili, da je sanjski svet živa vez z onostranstvom, sanje pa sporočila bitij, ki učijo globoke življenjske modrosti. Poznali so veliko načinov, s katerimi so si skušali sanje zapomniti in predreti v najglobje plasti njihove vsebine, ameriški Indijanci pa so v ta namen izdelovali lovilce sanj.
V stanju sna je naš duh odprt in občutljiv in zato nas lahko, če prisluhnemo dobrim sanjam in se po njih ravnamo, usmerijo na pravo pot. Dobra razlaga sanj nas popelje do prave rešitve, ki jo trenutno iščemo, ali pa nam služi kot svarilo, da se bomo prav odločili v odločilnem trenutku.
Sodobni človek svoje sanje pogosto pozablja, saj se je naučil zanikati vrednosti lastne notranje modrosti.
Človekovo samorazumevanje in znanstvene metode
Ne glede na to, ali priznamo ali ne, naš pogled na svet temelji na zahodni znanstveni misli. Način razmišljanja in naše samorazumevanje sta zgrajena na podlagi takšnih znanstveih modelov, kot so nam jih predstavili v šolah.
Do nedavnega je vse temeljilo na nekaj stoletij stari fiziki. Tu mislim predvsem na to, da imamo sami sebe za bitja iz trdne snovi. Definicija vesolja kot sistema predmetov iz trdne snovi je predvsem plod dela Isaaca Newtona. S pomočjo Newtonove mehanike so uspešno razložili gibanje planetov, mehaničnih naprav in pretakanje tekočin. Vesolje naj bi bil ogromen mehanski sistem, po Newtonovih zakonih gibanja.Te zakone so imeli so imeli za temeljne zakone narave, Newtonovo mehaniko pa za najpopolnejšo teorijo o naravnih pojavih. Ti zakoni so utrjevali prepričanje o absolutnem času in prostoru in o strogo vzročni naravi naravnih pojavov. Vse je bilo mogoče objektivno opisati. Vsaka fizikalna reakcija je imela fizikalni vzrok, vse se je kotalilo kot krogle na biljartni mizi.
Večji del našega vsakdanjega življenja se še vedno odvija po Newtonovih zakonih. Vsaka svoja doživetja razlagamo v okvirih absolitnega, tridimenzionalnega sveta in linearno potekajočega časa. Vsi nosimo ure. V življenju, kakršnega smo si ustvarili in ki poteka večidel linearno, jih pač potrebujemo. Ko takole iz dneva v dan hitimo, prizadevajoč si, da bi bili »točni«, tudi sami sebe dojemamo kot mehanična bitja in pozabljamo na globje notranje človeško doživljanje.
Leta 1905 je Albert Einstein objavil svoje delo Specialna teorija relativnosti in sesul vse osnovne koncepte Newtonove razlaga sveta. Po teoriji o relativnosti vesolje ni tridimenzionalen prostor in čas ni posebna entiteta. Oboje je tesno povezano in predstavlja štiridimenzionalini kontimuum »prostor – čas«. Se pravi, da ne moremo govoriti o prostoru brez časa niti o času brez prostora. Poleg tega, čas ne poteka niti linearno niti absolutno. Potekanje časa je relativno.
Leta 1964 je fizik J.S. Bell objavil matematični dokaz z imenom Bellov teorem. Bellov teorem matematično podpira koncept povezanosti podatomskih delcev, ki presega prostor in čas, tako da vse, kar se zgodi v enem delcu, učinkuje tudi na druge. Učinek je takojšen in zanj ni potreben nikakršen »čas«. Enistainova relativnostna teorija pravi, da delci ne morejo potovati hitreje od svetlobe. Po Bellovem teoremu pa lahko učinkujejo na nadsvetlobni ravni, se pravi, da je njihovo učinkovanje hitrejše od svetlobne hitrosti. Bellov teorem podpirajo tudi eksperimenti. Govorimo o fenomenu, ki presega okvire Einsteinove teorije relativnosti.
Fizik dr. David Bohm je v svoj knjigi The Implicate order zapisal, da so delci med seboj povezani neposredno, dinamična razmerja med njimi so nepreklicno odvisna od stanja celotnega sistema. Pred nami se kaže nov pojem neločljive celote, ki je v nasprotju s starim razmišljanjem o svetu kot o skupku ločenih in neodvisnih obstoječih delov.
Čas je, da prevzamemo nov način razmišljanja in razširimo okvire stvarnosti. Svoje doživljanje lahko opišemo kot fenomen, ki ga hkrati opazujemo in ustvarjamo. Opazovalec učinkuje na opazovano. Notranji svet vpliva za zunanji in vse med sabo je neločljivo povezano.
Pri svojem delu, svetovanju za osebno in poslovno uspešnost, se srečujem z mnogimi ljudmi in vsak od njih je drugačen. Vsak ima svoje želje, hrepenenja, cilje, sanje. In vsak ima svojo zgodbo, ki mu jo narekuje življenje.